Jernej Kusterle: Kam vodi vulgarizacija poezije?

Blaž Iršič: Poezija za avtomehanike 
(LUD Literatura, Ljubljana 2016; Prišleki)

Medtem ko pri LUD Literatura pesniško zbirko Poezija za avtomehanike oglašujejo s kontroverznim sloganom: »Blaž Iršič ne potrebuje slovenske poezije. Slovenska poezija potrebuje Blaža Iršiča.«, si sam mislim, da knjiga slovenski poeziji, ki je že tako ali tako v krizi, povzroča le še dodatno škodo.

Ponavadi se pri takih in podobnih projektih izdajatelj opira na besede, češ, da je pesniška zbirka v slovenski prostor prinesla svežino, da ruši tabuje in skrbi za aktualizacijo poezije. Pri vsem tem se postavlja vprašanje, ali nestrpnost, vulgarizacija jezika, kontroverznost, maskulizem idr. resnično sodijo v poezijo? Ali si pesnik lahko dovoli kontroverzne izjave, kot so: »Oba imava Božič, / vendar je tvoja jelka plastična / in v mojih jaslicah je rdečkar, / Mao, el Che, Castro, Marx, Kučan, Pepelka? Kdo ve …« (Ista luna, 19), »Oba imava istega predsednika, / ti si ga volila, / jaz ne. / Vidiš, / lahko smo si še tako različni, / vedno izvolimo kretena.« (Ista luna, 20) in »Prišla je pomlad, / z njo cvetje, ljubezen in podobno sranje. / Meni pa je vzela vse razen cvetja in sranja. / Tako malo tistega, kar potrebujemo, / tako neskončno tistega, česar si želimo, celo to, / da bi tisti debeluh preplaval Amazonko.« (Mesec, 87–88)?
Nestrpnost, ki se v zbirki pojavlja, lahko celo tipološko razčlenimo na več oblik, kot so: rasna nestrpnost (»Pogledala si me kot Hitler Jesseja Owensa.« (Sirotinja, 24), »Gladovna stavka, / stavkajo sami profesionalci iz Gane, Somalije in Eritreje.« (En kup laži in nekaj resnice, 40), »Precej vode pijem danes, / v njej so majhne pičke / in vojaški šlem, / ki ga je voda vrgla med razbarvane Kitajce.« (Zate, 96), »Pred smrtjo bi rad napisal dolgo pismo o tem, / kako bom pogrešal tvoj glas, / spomine na otroštvo, Ku Klux Klan« (Ti dnevi, 105–106)), verska nestrpnost (»bog je največja svinja pod soncem, / rad ima Miloševića, Hitlerja in Adija Amina, / fuka s krvavo grofico, če ni peder.« (Belci plavajo, črnci so žejni, 8), »″Jožef, čestitam!″ / ″Ni moj. Ni moj.″ / Vse ima svoje meje, / razen ljudi, / ki so iz kastracije naredili božanstvo. (Jožef Kristus, ta je zate, 10), »Alah je večji kot piškot!« (Papaje in obup, 51), »Oče, sin in sveti duh, / kurba in kurbin sin, / Jankovič, burek in navaden jogurt.« (En kup laži in nekaj resnice, 40), »″Ti, Jezus …″ / ″Zadnjič sem malce razmišljal …″ / ″Pa saj za Žida si jo še dobro odnesel. Kaj praviš?″ (Kratke pesmi za tiste, ki ne marajo dolgih pesmi; Jezus, rasizem in usoda, 66)) in narodnostna nestrpnost (»Včasih bi se rad ponovno rodil, / vendar ne v Ruandi … / Lahko bi bil Grk ali opica« (Starke, vino, la vita, 15), »tu sem / ni me rodila pijana mati / tako kot ostale Sovjete« (Tu sem, 55)).
Pesniška zbirka je polna vulgarizmov, ki sicer bolj sodijo na področje kvantaških pogovorov, obscene in straniščne poezije (npr. »Prijelo me je scat. / Odšel sem na stranišče, / opravil, / si umil roke, ker sem skušal biti pošten« (Cunja, 54) in »Ko sem osamljen in se mi ne da drkat, / razmišljam. / Potem ponavadi vseeno drkam.« (Bog na strani 353, 47)). Predvsem zadnja se je precej časa pojavljala na stenah javnih stranišč in je bila razumljena kot vandalizem, danes pa so jo prevzeli v marketingu in očitno pri založniškem uredništvu, saj Iršičeva zbirka na slovenski literarni sceni ni osamljen primer (elementi straniščne poezije se pojavijo tudi v pesniški zbirki Davida Bedrača Tvoj nakupovalni voziček, Beletrina, 2014). Vendar pa niso problematični le vulgarizmi kot taki, ampak tudi njihov kontekst, npr.: »Bonaparte, ta majhna buckasta pizda, / ta je vedel, kje so ranljivi.« (Jebeš Francijo, 14). Ali je tak način komunikacije resnično primeren in sprejemljiv za literarno zvrst, ki je v preteklosti veljala za najvišjo obliko besedne umetnosti? Zdi se, kot da je Iršič dosegel skrajno mejo, do kamor zapisana beseda sploh lahko še gre.
Morda je pojavitev maskulizma in mizoginije (»Dež je zmočil domovino. / Domovino preveč emancipiranih / in premalo srečnih žensk.« (Pesem o pivu, Velebitu in norcu, 44), »Še preden je poginil kao hrvatski vojnik, / je Ivica Čuljak rekel: / »Trpi, kurvo.« / Strmim v tvojo rit, / moja vest je čista. (Ena za ljudi, ki jih zanimajo fekalije, oz. ena za Ivico Čuljaka, 57), »Gledam te, / jezik mi moli iz ust. / Brez tvojih oči bi bil popolnoma slep, / brez tvojih misli bi noč izkrvavela, / brez tvojih ust / bi ga vtaknil v lonec rdeče pese.« (Zate, 96)) zgolj odgovor na vse bolj uveljavljajoč se radikalni feminizem. Vendar se mi tudi tu postavlja vprašanje, ali je tradicionalna poezija res prostor za razreševanje takih družbenih konfliktov? Od njene pojavitve se s takimi in podobnimi temami ukvarja ulična poezija, ljudem bolj znana kot rap glasba. Zakaj bi elemente, ki ne sodijo v tradicionalno poezijo, razglašali kot novitete in aktualizme? Mar ni do dovolj škode prišlo že v okviru konkretne in vizualne poezije, kjer obstajajo primeri, ko je črko nadomestil navaden znak (npr. Christian Morgenstern: Ribji nočni spev, Antologija konkretne in vizualne poezije, MK, 1978)? In ko smo ravno pri tem, tudi pri Iršiču se pojavi podoben primer v pesmi Čakanje (76) cikla Kratke pesmi za tiste, ki ne marajo dolgih pesmi, le ne toliko likovno dovršen,

».
.
.

V pesniški zbirki prisotna dialoškost bolj spominja na tisto, ki je značilna za prozo, ne pa za poezijo. Reprezentativen primer lahko najdemo v naslednjih »verzih«: »Doživel sem že marsikaj, / tudi pogovor … / ″Dober dan.″ / ″Dober dan.″ / ″Kako? Delaš kaj?″ / ″Delam, delam.″ / ″A, to je važno. Da delaš.″ / ″Da, da. To je najvažnejše.″« (Pesem o pivu, Velebitu in norcu, 45). Gre za prikaz banalnega dialoga, ki je dandanes pogost, saj si imamo ljudje vse redkeje kaj koristnega za povedati. Priznati je treba, da je avtor ujel kritiko izpraznjenosti medosebnih odnosov, vendar jo je ubesedil na način, ki je bolj primeren za prozna dela. Namreč kaj vidimo, dikcija je povsem enaka, če zapisano preberemo kot prozne vrstice ali verze. Ob tem je treba poudariti, da poezija zaradi svoje zgoščenosti nima prostora za odvečne verze, a se v Iršičevi zbirki pojavijo tudi ti, npr.: »Zola je napisal knjigo in jaz sem jo prebral.« (Pank in solze, 83). Kaj pravzaprav iz tega verza sploh izvemo? Da avtor pozna samo eno Zolajevo knjigo? Da avtor dejansko misli, da je Zola napisal le eno knjigo? Da je avtor prebral knjigo iz obdobja naturalizma in se s tem hvali? Da bi bralec moral avtorja sedaj, ko je izvedel to informacijo, bolj spoštovati, saj se predpostavlja, da bralec ve, da je Zola pisal romane, ki ne sodijo niti med najkrajša dela niti med trivialno literaturo? Kaj je tisto, kar nam je želel avtor s tem verzom povedati?
Pravijo, da po dežju vedno posije sonce. Tudi pri Iršiču ta rek drži. Če si dovolimo spregledati družbeno občutljivost, lahko v kar nekaj primerih najdemo komiko, kot se pojavi na primer v pesmi Pesem brez repa in glave: »Prišla sva do vrat, / poljubljala si me po vratu, / jaz sem vmes odklepal vrata / in trgal obleko s tebe, / ti si me pobožala po licu in mi rekla: / ″Spominjaš me na Iana Curtisa.″ / ″Zakaj, prekleto?″ / ″Imaš te žalostno-zmešane oči.″ / ″Drek.″ / Prišel sem do hlačk. / "Ian Curtis ti ga bo vtaknil,″ sem dejal. / ″Sleci se, Ian.″ / Odpel sem si usnjene hlače / in jih začel vleči dol. / Premaknile so se morda za centimeter. / ″Drek, drek!″ / ″Kako naj dobim tega hudiča z riti!″ / ″Umrl bom devičnik!″ sem kričal po sobi. / ″Umrl bom v teh prekletih usnjenih hlačah.″ / ″Si devičnik, Ian?″ / ″Ah sranje …″ / ″Pustiva vse skupaj. / Kako kaj kilogrami? / Izgledaš debela.″ / ″Kreten.″ / ″K je črka slovenskih herojev. Krjavelj, Klepec, Krpan, / Kramberger …″ / ″Hvala bogu, da te usnjene gate nočejo dol s tvoje riti.″ / Počohal sem se po trebuhu in slovesno dejal: / ″Draga, vse, kar ženska potrebuje, je ljubezen, / vse, kar potrebuje moški, je izbira.″ (Pesem brez repa in glave, 36–37)
Poezija za avtomehanike je točno to, poezija za avtomehanike. V Iršičevih pesmih ni nobene kultiviranosti, pač pa je najti obilo ljudske komike in izrazja, zato preseneti poskus terminologizacije pesniškega jezika, ki je tako značilen za Miklavža Komelja, ko avtor zapiše: »Nad nama sije ista luna, / vendar ti ponoči spiš, / jaz pa bi rad penetriral.« (Ista luna, 19). Na notranji strani zadnje platnice pesniške zbirke najdemo zapis: »Kdo je Blaž Iršič? Oddahnite si, zagotovo ni pesnik. Knjiga, ki jo držite v rokah, ne bo nikoli vaša najljubša. Takšnega sranja še nikoli ni bilo mogoče kupiti v knjigarni.«, ki je gotovo mišljen ironično, a bi kultiviranemu bralcu vsekakor priporočal, da ga vzame resno in razmisli o opozorilu, ki ga najdemo na škatlicah zdravil: »O tveganju in nezaželenih učinkih se posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom.«