Marko Elsner Grošelj: Naše stoletje, enaindvajseto

Novica Novaković: XXI (pesmi iz malhe latinskih rekov v izgubljenem veku)
(Lud Šerpa, Ljubljana 2015)

Najnovejša pesniška zbirka Novice Novakovića je drobna, po videzu skorajda nevpadljiva knjižica, a pomembna pisava, ki kombinira pesmi iz malhe latinskih rekov, kot je zapisano v podnaslovu pesniške zbirke XXI, s psalmično, pripovedno vztrajnostjo, naslovljeno na naše, enaindvajseto stoletje, v katerega smo vstopili s pompoznostjo, lagodnim pričakovanjem, slepim upanjem, in na velikih vratih skupne človeške, planetarne usode odprli Pandorino skrinjico, prostor vojne, izkoriščanja, grabežljivosti, cinizma in brezobzirnosti.
Formalno-oblikovno je pesniška zbirka XXI razdeljena na štiri cikle, in sicer: prva dva cikla sta med seboj notranje povezana in se glasita, prvi: ... VEDNO NA POTI, drugi: PROTI TOKU IN ČEZ OVIRE. Tretji cikel se sprašuje: A JE TAM? Temu sledi obrat v pesmi z naslovom »Druga smer«. Četrti cikel ima pomenljiv naslov, PREPROSTO ČUDOVITO, in zaključi pesniško zbirko z zadnjo pesmijo v zbirki z naslovom »Preprosto«.
Oblika pesmi – naslov, latinski rek in nato pesem sama, ki v transformirani jezikovni podobi na koncu postavi piko na i – je usklajena z veliko bolj pomembno vsebino. Tu ne moremo pričakovati lebdenja v zraku, prisluškovanja, nekakšne skrivnostne pisave pesniških postopkov ali lirske samozagledanosti; ta pogled, ki nam ga posreduje pesnik, je trden, jasen, čist kot kristalno nebo. Načela-zakoni-izreki, ki so nam jih v zgodovini človeške misli posredovali Seneka, Livij, Publilij Sirec, Hipokrat, Cicero in mnogi drugi, niso zgolj kratkočasni navedki, niso zgolj puhlice, na katere bi sodobno uho odreagiralo s skomiganjem ramen, s prezirom, spervertirano brezbrižnostjo, ampak so globoka spoznanja, misli, ki bodo veljale, dokler bo človeštvo.
Popolnoma jasno je, da je svet izgubil kompas, da nas narava preteče opozarja, naj se ne igramo z lastno usodo. V razvrednotenem in zrelativiziranem svetu ima vsak svojo resnico, sodobno in udobno floskulo, ki omogoča poljubno jemanje tistega, kar nam trenutno ustreza. Pesnik Novica Novaković v pesniški zbirki pokaže, da temu ni tako. Umirjeno, preudarno, usmerjeno vodi bralca k temeljnim spoznanjem, da nismo sami, da so tudi drugi, da je skupnost, v kateri mora priti do razumevanja, ne do brezvestnega tekmovanja in pohlepa (Dobiček ni mogoč brez škode drugega, pravi Publilij Sirec).
Tudi o mrtvih ne moremo govoriti z natolcevanjem, izmišljanjem, popačenjem, ki je pravzaprav človeška potreba po uvajanju demonskega, mrtvi predstavlja in je objekt obtoževanja, sovraštva zaradi tega ali onega pritlehnega razloga, ki prihaja iz občutka strahu, lastnih bojazni, kot bi zaklinjali zlo in povzročali zlo. Zato pesnik k reku Hilona iz Šparte O mrtvih nič razen dobro, doda: »... ne obtožujte, ostanite objektivni in pustite moje ime, da lebdi / brezskrbno nekje med vami, tako kot kosti ležijo pod kupom / zemlje, saj vam ne morem škodovati, ne morem zbežati, nikamor.«
Pesnik opravi veliko delo, ko s svojimi verzi posveti na vse plati življenja, na razmere v svetu, v načine, kako izgubljamo drug drugega, kako se drug proti drugemu borimo, da bi v tekmi s časom, v vse večji hitrosti, manipuliranju z informacijami, vabljivimi, zapeljivimi vizualizacijami medijske moči, pridobili kanček prednosti in se zavihteli na prestol bogastva, z množico paragrafov, zakonov, ki so sami sebi namen in nam omogočajo ribariti v kalnem, saj več zakonov največkrat pomeni brezzakonje, kar je med drugimi odlično analiziral že tudi Franc Kafka. Želimo si oblast nad drugim zaradi oblasti same, zaradi njene fiktivne slasti, saj nam pomaga pozabiti, hkrati pa nam daje iluzorni občutek, da smo nesmrtni, nedotakljivi, svobodni in (lažno) koristni, v bistvu pa vse te anomalije spodjedajo družbeno tkivo, ki iz uravnovešene medsebojne povezave pije življenjsko kri in vnaša strup zla in kaosa.
Ko berem pesniško zbirko XXI Novice Novakovića, se mi zdi, da sem odprl do zdaj še čisto neznano, po krivici prezrto stran poezije, kot bi na popolnoma nov način spregledal, kot bi odprl novo poglavje, premik k etosu, kot bi stopil na svež vrt, prevetren, umit, jasen, brez lesketajočega se izmikanja, kjer so tudi sence čiste in jasne, z ostrimi preudarki, pretehtano mislijo, resnicoljubno in iskreno, z iztegnjeno človeško dlanjo, z željo po izboljšanju; in ne samo to, pesnik tudi pokaže, kako je to mogoče uresničiti: s človeško, pesniško vizijo skupnega vseplanetarnega bivanja. V tej točki se tesno prekrijeta pesniška utopija in človeška stvarnost. Vedno je bil pesnik tisti, ki je sanjal boljši svet in ga je zato svet zmerjal s čudakom, ta pa je pel, dokler ga niso slišali kasnejši rodovi in si ga prisvojili; navsezadnje imamo čudovit primer v našem Prešernu in njegovi Zdravljici.
V perspektivi časa ima pesnik Novica Novaković temeljit razlog, da piše z glasom, ki skorajda monotono teče skozi bralca, vse upe polaga v same besede, misli, razumske korelacije. Enorazsežna ravnina, podredna dimenzija, odpira mogoč nagovor človeku. Hkrati se zaveda inflacije besed, ki ne pomagajo v praznem čvekanju, ampak samo v upanju in trudu biti drugačen, boljši človek.
Z natančnostjo in občutljivostjo pesnika detektira vse slabosti in stranpoti sodobne skupnosti, kot jo sam imenuje, vzvode moči, oblastnosti in nesorazmerno porazdeljenega kapitala, pa tudi najnižjih človeških strasti, brezobzirnega egoizma (recimo v »Deželi anonimk«, »Pohlepu« itd.), pri tem je domiseln v svojem prizadevanju, da v pesniškem jeziku etičnega kodeksa razčleni latinski izrek in mu doda novo razsežnost. Odločujoča je spregovorjena, zapisana, premišljena beseda, »razum in srce / pa nas lahko skupaj vodita po poti kreposti in sožitja z naravo« (v pesmi »Razum«), ... »da lahko ustvarimo spremembe, na bolje, za / enaindvajseto stoletje, za novi svet, resnično, a tako preprosto.« (v pesmi »Preprosto«)
To je pesnikova prošnja, epopeja, za morda najdeno, za morda usmerjajoče življenje, je predprag k morda ne zadnjemu dejanju, vsekakor pa k čudoviti preprosti misli: »Daleč od povprečja, skromno in nepodkupljivo, daleč od pohlepa / in brezobzirnosti, predvsem pa pošteno, spodobno, z možgani / v lobanji in s srcem v prsih, navkljub izginjanju vrednot in vse / večjim razlikam, navkljub neenakostim, vztrajno, nepremagljivo / in odločno, za nekaj, za kar je vredno živeti, za kar se je vredno / boriti, za smisel življenja, za majhne reči, za tebe in za vse druge ... brezkompromisno ... / ... za nov dan z vizijo, z upanjem, / da je vse mogoče ...«
XXI, pesniška knjiga Novice Novakovića, je pomembna v svojem pesniškem zasuku iz čiste estetizacije v popoln etos vizije človeštva, je temelj, ponovno odkrita osnova za premišljevanje in razrahljanje brezbrižnosti, dosleden zapis, naslavljanje na nas vse, s prošnjo skrajnega časa, da na svet in ljudi okrog sebe pogledamo drugače, manj ozko, razumevajoče, bolj spodbudno, predvsem pa resnicoljubno, pošteno in iskreno.
Na prelomu časa se nahaja vse človeštvo, to vsi dobro vidimo, čutimo, ne zgolj slutimo. Še nikoli nismo bili tako blizu zdrsu, ki se v naslednjem hipu spremeni v drvečo skalo. V kakšen svet se lahko predrami takšen svet? In kje je človek, vsa bitja planeta, drevo in zgodovina?