Zarja Vršič: Pesmi na otip

Tone Škrjanec: Sladke pogačice.
(LUD Literatura, Zbirka Prišleki, 2015)

Škrjančeva poezija iz najnovejše zbirke, naslovljene Sladke pogačice, je predvsem poezija čutil. Lahko jo slišimo, vidimo, čutimo in celo okušamo; podobe, ki nam jih podaja pesnik, so namreč v prvi vrsti senzorične. »Zlata črta na robu obzorja. / V zraku vonj po pečeni čebuli. / Na členku dlani srbeč pik komarja. / Preleti me vrabec, / pet mesecev star otrok zaveka. / Za hip. Mrtvi zvoki traktorjev, / oddaljeni, vendar vseprisotni. / Gledam šumenje listov oljk,« beremo v pesmi Čaj približno ob petih, ki služi zgolj kot strnjen prikaz, saj je namreč velika večina Škrjančeve poezije zasnovana na precej podoben način.
Zbirka je razdeljena na dva dela, in sicer Kupi mehko majico in Čaj približno ob petih; prvi pa se – vsaj na začetku – zdi nekoliko intimnejši. Podobnost z daljnovzhodno liriko, na katero v spremni besedi opozarja že Peter Semolič, je zares očitna. Pesmi s svojim statičnim, skorajda haikujevsko meditativnim opisovanjem zunanjega sveta spominjajo na počasen tok reke, kar je še toliko bolj potencirano skozi Škrjančev preprost in neposreden jezik. Atmosferični prizori stvarnosti se zdijo na prvi pogled zmedeni in precej poljubni, njihova razpršenost pa včasih daje občutek, kot da so izrezani iz neke večje, nedefinirane celote; pesmi bi se pravzaprav lahko začele in končale kjerkoli. Vsekakor pa vsebinska razdrobljenost nima nič skupnega z že nekoliko prežvečenim modernističnim prevpraševanjem negotove stvarnosti; daleč od tega.
Prizori iz sveta, ki nam jih opisuje v pesmih, ga ne puščajo ob strani kot zgolj nedejavnega opazovalca, ampak je atmosfera, ki jo slika, vir njegove nadaljnje refleksije oziroma včasih tudi izraz pesnikovih lastnih razpoloženj, v čemer lahko opazimo še eno od podobnosti s starovzhodnjaško liriko. Škrjanec tako nenehno prehaja med stvarnim, otipljivim in svojim notranjim svetom: »Sedim takole ob čaju / in razmišljam o grehu. / In o lepoti. Vedno / o lepoti. Neka ženska / globoko nagnjena / skozi okno nastavlja / oba svoja obraza dvema / soncema. Subjektivnemu / in objektivnemu« (Vedno lepota). Ali pa iz pesmi Brooklyn zvečer: »Ko spustim rolete, ni nikjer več nikogar. / Samo avtomobili mezijo mimo. Sam sem. / Glasovi, ki jih slišim, so namenjeni drugim.«
Telo, iz katerega se rojeva Škrjančeva poezija, ni zgolj katero koli telo, temveč gre za telo, ki se izraža, ki pesni. V Sladkih pogačicah tako ne umanjkajo momenti pesniške samorefleksije zaradi katerih so pesmi podobne nekakšnim »izrezkom« iz pesniškega dnevnika ali kroniki. »Besede mi pobegnejo, še preden / mi jih uspe zriniti do konic prstov,« ali »Pesmi niso igra,« ali pa »Včeraj sem se porezal na ostrih / pomladnih poganjkih drevesa / manj znane vrste, danes še bolj / na besedah«.
   Čeprav gre s stilnega, oblikovnega in tudi vsebinskega vidika za zelo enovito zbirko, je to hkrati tudi ena od njenih šibkih točk; nekatere pesmi zaradi prevelike podobnosti z drugimi enostavno izgubijo na svoji izrazi moči. To se zgodi tudi zato, ker je Škrjančev pesniški postopek bolj ali manj isti – skrbno in natančno beleženje sveta, ki obdaja pesniški subjekt. Formalno enovitost zbirke poruši le zadnja, sklepna pesem, naslovljena Ostanki dneva. Za razliko od ostalih zaradi svoje fragmentiranosti (ki je sicer za pesnika značilna tudi na vsebinski ravni) izzveni veliko bolj kaotično, s tem pa ji upravičeno pripada finalno mesto v zbirki.
   Sladke pogačice nam sicer ne prinašajo nič bistveno novega in razburljivega, so pa pomiritev in sinteza. Med tukaj in potem, zunaj in notri.