Padajoči, zlepljeni golobi kot kepe
črnega, iztisnjenega zraka … Kot razstreljeni kosmi
kril in mokre žagovine, stanjšane v čebuljaste gomolje … In kot temni
sončni diski, izstreljeni iz neba v plitvo strugo dolge ceste …

Počutim se kot svilnati evnuh v draguljarni pesniške besede … Z izgubo pesniških prijateljev, Matjaža, Koviča, Tomaža … Vsi trije v resnici niso modernisti, ampak so svoj navdih iskali – našli v občutju, v kroženju občutenja stvari, ki zdaj izstopajo iz poezije kot brušeni dragulji … Zato namenim njim svoj slavnostni nagovor, svojo besedo zarotitve in zarojenosti v ne-bo … A kaj pomeni slavnosten, slovesen … svečan, navdihnjen, z velikimi besedami, z vizijo … Kaj je slovesen, kaj nam pomeni ta izraz, se nam razkrije, ko raziščemo izvor besede za solen/n/e. V slovarju etimologije najdemo različne podpomene, med njimi mi je najbolj všeč razlaga, da so v neki grški koloniji s približno tem izrazom označevali govor: korekten in pravilen govor v visoki grščini … Dejansko pa o tej besedi izvemo več, če razložimo prav koren termina, se pravi prapomen osnove sol, ki naj predstavi prostor, ki v njem počivajo telesa – bitja na površini … na obličju zemlje … In torej vzvišen in povzdigujoč duhovni prostor … Ta prostor, ti prostori so območja duše in duha, ki ga je – v različnih legah – zmožen le umetnik v ustvarjanju velike Umetnine …

Kaj je v resnici poezija? Kaj je resnična Poezija, določam negativno, per negationem. Visoka lega pesništva je brez moraliziranja, celo brez vsakršne morale, in brez resnic ali izrekov, ki bi /prav to/ lahko postali; in brez opisov, deskripcije, programov, se pravi brez programskosti, ideoloških vzorcev, brez »sociale«, sociologije« in »politike«, »nacionalizmov«, brez filozofskih definicij, brez psihologiziranja, brez analiz in analitičnega uma. In brez pretirane jasnine, jásnosti, pojasnjevanja, ki že lahko zapade v banalnost. Na meji med zavestjo-podzavestjo, v meji razpadanja mišljenja, čustva, doživetja; z neprimerno zbranostjo, s skrajno konciznostjo Besede. V bližini tega, kar /po/imenujem »logika občutja«, občutenja, logique de la sensation; kjer je Subjekt v ospredju, a vendar izgubljen, ugreznjen, vpet v kozmično enigmo Bitja; v zvočno, vizualno in slogovno in ritmizirano moč ustvarjale Igre …

Skoz prste in galebovo pero teče studenec – poietos, ki skrije in razkrije dušo pesniške duhovne pneume … Da se skozi čas nebeški in čas zemljanjski, z neutrudnim aionom v telesu roke in s tolažilnim žalovanjem, deuil, potopim v zvezdno cesto in v zvonik v potopljenem mestu … Da slišim zvok nebesnih strun in glas pradavne harfe, ki se v trenutku oddalji in spet povrne v srčno čakro … In da v prostoru med trebušno čakro in čakro muladhara začutim vzgib, lok odrešitve, ko mrtvi pesnik govori z živim, večnim glasom …

Ti trije pesniki nikakor niso modernisti, a so v živi meji avantgardne govorice poetičnega je-jezika, ki skoz prisluh in skoz uho prišepetalca spregovorijo o ženskih školjkah, clam, kot njihovi usodi, tj. destin. So poetpuhi – clandestini na večni cesti … in slepi potniki na ladji norcev, ki se odpravlja v noč, da bi dosegli znova jutro, MorgenrotteMorgenstern … Njih predniki so Sapfo in Villon in Blake, Rimbaud in Stramm … in Arp, Bataille in Pasolini, kot smo vsi predniki neskončne Poezije. Ti trije pesniki res niso modernisti, a so moderni v vsakem verzu hkrati in posebej … in s hitrimi preskoki in s prhutanjem kril v breztelesni preji … v breznih in v nebesih … Te pesmi niso modernistične, prej stvar osebnih in intimnih doživetij in dogodkov, čeprav so didaskalije Stvari – das Ding, la chose – v njih prelomne.

Potreboval bi usta in razum kiklopa, da razvozlam uganke in skrivnosti šalamunske, kovičevske, kocbekovske poezije … A se ne vdam … Predam se raje zvezdniškim utrinkom vsakega izraza, odnosa in stvari v mnogoterih knjigah poezije in jih užijem s slastjo poltenega jelena in z ugrizom srne … v bedra in v uho in v teme pesniških prerokov, ki nam, zanamcem, podarjajo svoj glas, da z njim usločimo Besedo. Vsak s svojo, vsi s srnino krvjo, ki teče zdaj kot biserni studenec po žilah pravovernega in čutnega – telesnega {Artaudov atletisme afectif} in oduhovljenega odposlanca … Poslana pisma-sporočila zdaj padajo nazaj, z nebesnega oblaka v tihe sobe srčnega prekata, brez vrat in oken in brez udarcev časa ob ovijalke v kazalcih neutrudne in ustavljene peščene ure …

Mi smo enaki kot angeli. To so zvezde, ki izpolnijo vsako stvar … Noben človek, ki je bil spočet kot umrljiv, ni vreden, da bi vstopil v hišo, ki si jo uzrl. Kajti tisti kraj je prihranjen za svetnike. Kraj, kjer ne bosta vladala Sonce in Mesec niti dan, ampak bodo (svetniki) za vselej stali v Aionu, skupaj s svetimi angeli. Poglej, razkril sem ti skrivnosti kraljestva in te poučil o zablodi Zvezd … Nobena zvezda, noben angel in nobena moč ne bo mogla uzreti tamkajšnjih svetov, ki jih bodo uzrli samo ti sveti rodovi … Pridi, da te poučim o svetlobnem Aionu, ki ga ni uzrl še noben človek. Obstaja namreč veliki in brezmejni Aion, katerega razsežnosti ni uzrl še noben angelski rod … V njem je veliki, nevidni Duh, pneuma, ki ga ni uzrlo še nobeno angelsko oko in ga ni doumela še nobena misel srca in ki ni bil nikoli imenovan z nobenim imenom. V tistem svetu se je prikazal oblak svetlobe. In duh je rekel: Naj nastane angel, ki bo moj spremljevalec [Judov Evangelij] …

Z bogom ti, Tomaž, počivaj z angeli v nebesih …

 

(Poetikon 59-60, Uvodnik)